V prekmurskem narečju se skriva posebna melodičnost in besedna barvitost, ki jo danes redko slišimo v vsakdanjem govoru. V tem besednjaku zbiramo zanimive, arhaične in značilne prekmurske izraze – s prevodi, razlagami in primeri rabe. Beseda ni le nosilka pomena, ampak tudi kulture, identitete in duhovnega sveta. Vsaka beseda tu ima svojo zgodbo.
Prekmurščina je najbolj vzhodno slovensko narečje. Govorijo jo v Prekmurju, Porabju in v nekaterih vaseh ob madžarsko-avstrijski meji. Prekmurščina spada v panonsko narečno skupino.
Prekmurska književnost se je razvijala ločeno od ostale slovenske književnosti, v njej je bilo izdanih več sto različnih knjig, veliko časopisov, koledarjev in rokopisov, zato velja za najbolj razvito slovensko narečno književnost. V 18. stoletju sta Števan Küzmič in Mikloš Küzmič začela razvijati prekmurski knjižni jezik. Posebna prekmurska slovenska književnost se je ohranila do konca druge svetovne vojne. Božidar Borko je tako menil, da je prekmurščina druga slovenska knjižna norma, ki je ni mogoče prikazovati ozko v narečnih okvorih, zato je predlagal ohranitev tega jezika do neke mere. Po drugi svetovni vojni v Jugoslaviji ni bilo dovoljeno tiskati knjig v prekmurščini, zato je v pogovorni prekmurščini zrasel vpliv slovenskega knjižnega jezika. Na Madžarskem je vlada sprva prepovedala jezike vseh manjšinskih narodnosti, ob koncu stalinistične diktature leta 1958 pa so dovolili uporabo slovenskega knjižnega jezika samo v Porabju. V 1990. letih se je spet začela razvijati prekmurska narečna književnost, znani avtorji so: Feri Lainšček, Milan Vincetič, Vlado Kreslin in Branko Pintarič. Današnji znani raziskovalci prekmurščine so: Franc Kuzmič, Franci Just, Zinka Zorko, Marc L. Greenberg, Akoš Dončec in v Porabju Marija Kozar Mukič.
NAREČJA
Prekmurščina je eno izmed štirih narečij panonske narečne skupine. Govori se med
rekama Muro in Rabo v Prekmurju in Porabju ter v nekaj vaseh ob madžarskoavstrijski meji v Avstriji. Deli se na tri temeljna podnarečja:
(1) goričko – na severu je v Porabju jezikovna meja reka Raba, na jugu pa narečno
mejo določajo vasi Korovci, Gornji Črnci, Beznovci, Zenkovci, Šalamenci, Brezovci
in Sebeborci;
(2) ravénsko – severna jezikovna meja poteka v vaseh Cankova, Topolovci,
Strukovci, Puževci, Lemerje, Gorica, Puconci, Moravske Toplice in Tešanovci,
južna narečna meja pa teče v vaseh Bakovci, Rakičan, Lukačevci, Mlajtinci, Ivanci
in Bogojina;
(3) dólinsko – mejne vasi na severu so Dokležovje, Bratonci, Lipovci, Gančani,
Filovci, Strehovci in Dobrovnik, na jugu pa teče narečna meja vzdolž reke Mure.
Vir: Wikipedija, Ministrstvo za kulturo